|
Moja
ženska vstane zjutraj ob šestih, da ne bi zamudila službe v tovarni.
Odplazi se tiho kot podlasica in nikoli ne vem, če me v slovo
poljubi. Ko se zbudim, je njena blazina že mrzla. Nevaren hlad
veje od tam in v izogib srhljivemu molku se odplazim v kuhinjo,
odpahnem hladilnik in pozajtrkujem običajno steklenico piva; njegova
mrzla, zamolklo
temna vsebina se kot prijazen zaščitni film razlije po notranjosti
mojega telesa, in ko je steklenica prazna, so moje občutljive
prebavne sluznice že varno ločene od meglenega ljubljanskega zraka,
ter se lahko brez velikega strahu odpravim na mestne ulice.
Skoraj
deset let je že, odkar vsako jutro na enak način opravljam svojo
pot do knjižnice - tam me v čitalnici čaka s knjigami obložena
miza, ki je nikoli ne zasede nihče razen mene. Če to koga v moji
odsotnosti zamika, vem, da mu prijazne knjižničarke nekaj zašepnejo
na
uho in človek se nemudoma
premisli in odide za drugo mizo. (...)
|
Every
morning my girlfriend gets up at six to make it to the factory
on time. She steals away like a weasel and I never know if she
kissed me on her way out. When I wake up, her pillow is already
cold. It emanates a deadly coldness and I crawl away from the
creepy silence into the kitchen, open the fridge and have my usual
bottle of beer. Its cold, dull and dark contents spread over my
insides like a comforting protective film and by the time I finish
the bottle, my digestive mucus is securely detached from the foggy
air of Ljubljana, allowing me to walk its streets without fear.
This ritual to get me to the library has been going on for almost
ten years now. There, in the reading-room, is a desk loaded with
books that nobody else would read but me. Even if someone were
drawn to sit there when I’m not around, the librarians would whisper
something to that person and make her/him change her/his mind
and sit at another desk.
(...)
|