|
…
tako kot vse druge majhne zgodbe je tudi moj zapis o novem bloku
z oskrbovanimi stanovanji v Trebnjem majhna osebna zgodba. Zgodba,
ki se je začela še pred razpisom natečaja, s prvim obiskom lokacije,
in vtisnila v spomin podobo moža, ki v temnem predprostoru večnamenske
dvorane doma za ostarele sedi sam, gleda v prazno in čaka ...
Ali arhitektura lahko spreminja življenje in ga naredi prijetnejšega
… In če, kako ji to uspeva v ozkih okvirih pogojev naročnika?
Mlajši se ne ukvarjamo radi z mislimi na starost, ne razmišljamo
radi o prihodnosti in tegobah, ki jih lahko prinaša s seboj ...
Pa vendar, ali ni ravno bivanje tisto, ki osmišlja naše bistvo
vse do konca, in ravno kakovost bivanja smisel arhitektovega poslanstva?
(...)
|
|
Like
all other short tales, my record of the new block with sheltered
flats in Trebnje is also a little personal narrative. It is a
story which started before the competition was announced, when
I first visited the location and a man was then etched into my
memory, a man who was sitting alone in the dark lobby of the multi-purposed
hall in the senior citizens home, staring into nothing and waiting….
Is
architecture able to change life and make it more comfortable…?
If so, how does it manage to do so within the limitations of conditions
set by an investor? When we are younger, we are reluctant to think
about being old, we are reluctant to think about the future and
hardships which old age can bring.… And yet, is it not exactly
our dwelling which makes our existence meaningful to the very
end and is not exactly the quality of that dwelling the meaning
of the architectural mission?
(...)
|
|