|
Leta
1748 je italijanski arhitekt in zemljemerec Giambatista Nolli
izdelal sloviti zemljevid Rima, na katerem je na revolu- cionaren
način prikazal odnos med javnim odprtim in zaprtim prostorom,
danes bi rekli zasebnim prostorom. Ta zemljevid je navdihnil tudi
Colina Roweja in Freda Koetterja za urbanistične analize, ki so
zasnovane na razmerju med figuro in ozadjem v prostoru mesta (ground/figure
plan), posebej pomemben pa je zaradi predstave o javnem prostoru,
ki pripada tako eksterierju kot interierju. Medtem ko so bloki
zasebnih hiš narisani kot "polno zaprto", so namreč
kot "prazno-odprto" narisane ulice, trgi in notranja
dvorišča in, kar je najpomembnejše, notranjost cerkva kot mesta,
ki nedvoumno pripadajo vsem prebivalcem, izenačenim v pravici
do Božje milosti in zaščite. Nolli je mesto opazoval kot porozen
organizem, v katerem zidovi in vrata ne predstavljajo vedno dobesedne
meje med javno in zasebno sfero. V njegovem času je bil javni
pomen notranjosti cerkve jasen odraz predstave o svetu, v katerem
je bila identiteta posameznika in skupnosti prežeta s skupno vero
in je bil ravno prostor vere prostor normirane, toda kljub vsemu
zagotovljene enakosti in socialne inkluzivnosti.
(...)
|
|
In
1748 Italian architect and surveyor Giambattista Nolli made a
famous map of Rome which in a revolutionary way represented the
relation between open public space and closed space, today referred
to as private space. That map has also inspired Colin Rowe and
Fred Koetter to make an urbanistic analysis based on ground/figure
plan, but its special meaning lies in the perception of public
space which belongs both to exterior and interior. As a matter
of fact, while blocks of private houses were depicted in "full
tone – closed", streets, squares and courtyards were left
"blank – open", as well as, and more importantly, the
interiors of churches as places which by equal right to God’s
grace and protection unambiguously belong to all citizens. In
the eyes of Nolli, the city is a porous organism in which walls
and doors do not always represent a literal border between public
and private spheres. In Nolli’s time, the public character of
church interiors was a clear reflection of an image of the world
in which the identities of an individual and of the community
were imbued by mutual beliefs which made this space of faith and
of Church an area regulated by norms, but also by warranted equality
and social inclusiveness.
(...)
|
|